Smo generacija 1969-1973 (leta 1973 smo bile 4. a) vaše šole – takratne Upravno administrativne šole v okviru Šolskega centra za vzgojo pisarniških kadrov.

Letos je minilo 50 let od opravljene mature. Srečujemo se vsakih nekaj let. Letos pa je posebno jubilejno leto, zato smo  odločile, da se oglasimo vaši oz. naši bivši šoli – profesorjem in dijakom. Letos smo  se v novembru srečale U Lublan pr šestic.

50 let je dolga doba in veliko stvari se je spremenilo v naših življenjih. Še vedno pa imamo lepe spomine na tista najstniška leta, ko smo obiskovale  vašo šolo, takrat so bili prostori v 4.nadstropju na Poljanski cesti. Istočasno je potekalo tudi 2-letno izobraževanje.

Ko smo končale srednjo  šolo, so nekatere nadaljevale izobraževanje naprej, nekatere šele kasneje ob delu, nekatere so se takoj zaposlile. Opravljale smo seveda zelo različna dela na različnih vsebinskih področjih.

Bile smo iz različnih krajev od Postojne, Idrije, Novega mesta do  Kamnika, in drugih…..  pa seveda tudi Ljubljančanke.  »Vozačice«  so stanovale v DAČ-u, takrat smo domu tako rekle (Dom Anice Černejeve), ki je  bil poleg šole.  V isti zgradbi kot UAŠ je bila tudi Srednja trgovska šola in  Srednja aranžerska šola.  Že takrat je obstajala prostorska stiska.

Vsaka od nas ima v svojem spominu kakšen poseben dogodek. Vse pa se strinjamo, da smo  toliko let nazaj  imele prijateljski odnos, ni bilo prepirov, šikaniranj, nagajanja, žaljenja, preklinjanja, zato imamo čas šolanja v lepem spominu. Seveda smo tudi me včasih ušpičile kakšno neumnost in pri tem tvorno sodelovale.

Nekaj stvari  je danes  precej drugačnih:  šolo so obiskovala le dekleta, ni bilo nalakiranih nohtov, ni bilo pretirano kratkih kril, glavna predmeta sta bila stenografija in strojepisje (vsa 4 leta),  kasneje pa še Fono in stenodaktilografija. Popisale smo veliko stenografskih  zvezkov.    Danes v dobi moderne tehnologije to ni več potrebno, marsikdo še ni slišal za stenografijo.   Nismo imeli telovadnice, športna vzgoja se je izvajala v avli šole,  na betonski ploščadi pred šolo, na Ljubljanskem gradu, na Golovcu. Jedilnice  oz. kuhinje ni bilo.

Računalnikov še ni bilo, zato smo se učile  10-prstno  tipkati  na pisalne stroje (še ne električne), ki so  vidni tudi na  fotografiij iz  tistega časa. Pri urah strojepisja smo se učile tako, da nam je profesorica narekovala: »in a, in b, in c….«. to je še v živem spominu.   Seveda ni  bilo mobitelov, ni bilo interneta ipd…., ampak vse potrebne informacije so se vseeno  uspešno  širile na druge načine.

Srečujemo se vsakih nekaj let. Letos smo sklenile, da se bomo odslej srečevale vsako leto.

Druženje je bilo prijetno in z veliko smeha, barve naših las so postale svetlejše, naravnih barv. Imamo druge priimke, imamo otroke, vnuke.  Vse smo že upokojenke. Nekatere se  zdaj ukvarjajo s planinarjenjem, folkloro, pojejo v pevskih zborih,  hodijo v naravo, kolesarijo, plavajo, telovadijo,  obiskujejo opero, pomagajo v raznih športnih in upokojenskih društvih  in čas  nam vsem prehitro teče.

Ravno letos nas ni bilo na srečanju veliko, saj so imele nekatere obveznosti, nekaj pa jih je zbolelo.

Toliko o naši generaciji.

In za konec  vam  sporočamo:

Mlada leta prehitro minejo. Uživajte življenje, ohranjajte  prijetne medsebojne odnose, bodite solidarni, in  ob tem SE TUDI PRIDNO UČITE, ker vam  znanja in izobrazbe ne more vzeti nihče, je pa nujno za  zaposlitev oz. življenje. 

Spoštovano vodstvo šole, profesorski zbor in dijaki/nje, NAJ VAS OBJEMA ZDRAVJE IN SREČA

                                            SUAŠ   GENERACIJA  1969-1973